Lausannska zaveza

Lausannska zaveza

Društva bralcev Svetega pisma - Evangelijska skupina SKALA Koper

PREAMBULA LAUSANNSKE ZAVEZE

Mi, pripadniki Cerkve Jezusa Kristusa, iz več kot 150 narodov, udeleženci Mednarodnega kongresa za evangelizacijo sveta v Lausanni, se zahvaljujemo Bogu za dar odrešenja in se veselimo občestva z Njim in enega z drugim. Globoko v sebi smo ganjeni nad vsem, kar Bog dela v teh časih, spodbujeni h kesanju zaradi lastnih padcev zaradi nedokončanega poslanstva evangelizacije. Verujemo, da je evangelij veselo oznanilo, ki je namenjeno celemu svetu in odločni smo v tem, da to oznanilo po Božji milosti in podložnosti Kristusovi zapovedi razglasimo vsemu svetu ter vse narode naredimo za Njegove učence. Zato želimo potrditi svojo vero in svojo odločenost razglašajoč to zavezo.

1. BOŽJI NAMEN

Potrjujemo svojo vero v edinega večnega Boga, Stvarnika in Gospoda sveta, Očeta, Sina in Svetega Duha, ki vlada nad vsem v skladu s sklepom svoje volje. K sebi iz sveta kliče ljudi, nato pa svoje ljudstvo pošilja nazaj v svet, kjer delujejo kot njegovi služabniki in priče, z namenom, da širijo njegovo kraljestvo, izgrajujejo Kristusovo telo in poveličujejo njegovo ime. Z obžalovanjem priznavamo, da pogosto zavračamo svoj klic in ne izpolnjujemo svojega poslanstva, ker se bodisi temu svetu prilagajamo bodisi se iz njega umikamo. Veselimo pa se, da je evangelij dragocen zaklad, tudi ko je v lončenih posodah. Ker je naša naloga, da z močjo Svetega Duha ljudem ta zaklad oznanimo, se želimo tej nalogi na novo posvetiti.

(Iz 40,28; Mt 28,19; Ef 1,11; Apd 15,14; Jn 17, 6 in 18;

Ef 4,12; 1 Kor 5,10; Rim 12,2; 2 Kor 4,7)

2. OBLAST IN MOČ SVETEGA PISMA

Potrjujemo navdihnjenost, resničnost in oblast Svetega pisma ter veljavnost celotne Stare in Nove zaveze kot edine zapisane Božje besede, ki je brez napak v vsem, kar trdi. Prav tako potrjujemo, da je edino nezmotljivo pravilo za vero in življenje in priznavamo, da lahko Božja beseda s svojo močjo uresniči Božji načrt odrešenja. Sporočilo Svetega pisma je namenjeno vsem moškim in ženskam, kajti Božje razodetje skozi Kristusa in Sveto pismo se ne spreminja. Sveti Duh še danes govori po Božji besedi. Božjemu ljudstvu razsvetljuje um, da lahko jasno dojema resnico z lastnim razumevanjem, ter na ta način vsej Cerkvi vedno bolj razodeva raznoliko Božjo modrost.

(2 Tim 3,16; 2. Pet 1,21; Jn 10,35; Iz 55,11; 1 Kor 1,21;

Rim 1,16; Mt 5,17-18; Jud 3; Ef 1,17-18; 3,10 in 18)

3. KRISTUSOVA EDINSTVENOST IN UNIVERZALNOST

Potrjujemo, da obstaja le en Odrešenik in en evangelij, čeprav obstaja množica različnih pristopov k oznanjevanju evangelija. Vemo, da imajo vsi ljudje nekakšno spoznanje o Bogu, ker se na splošno razodeva v naravi, vendar verjamemo, da to ne odrešuje, saj ljudje s svojo krivičnostjo resnico dušijo. Prav tako zavračamo različne oblike sinkretizma in dialoga, ki Kristusu in evangeliju škodujejo s svojo predpostavko, da Kristus v enaki meri govori skozi vse religije in ideologije. Ker je Jezus Kristus edini Bog in hkrati človek, ki je dal svoje življenje kot odkupnino za grešnike, je edini posrednik med Bogom in ljudmi. Ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili. Vsi moški in ženske so zaradi greha na poti v pogubo, vendar Bog ljubi vse ljudi in noče, da bi se kdor koli pogubil, temveč da bi se vsi spreobrnili. Toda tisti, ki zavračajo Kristusa, zavračajo veselje odrešenja in se obsojajo na večno ločitev od Boga. Če Jezusa oznanjamo kot »Odrešenika sveta«, še ne pomeni, da trdimo, da so vsi ljudje samodejno ali v končni fazi odrešeni, še manj pa, da vse religije ponujajo odrešenje v Kristusu. S tem zgolj oznanjamo Božjo ljubezen do sveta grešnikov, in vabimo vse ljudi, naj se mu odzovejo kot Odrešeniku in Gospodu z iskreno osebno predanostjo, ki temelji na spreobrnjenju in veri. Jezus Kristus je nad vsakim imenom; hrepenimo po dnevu, ko se bo pripognilo vsako koleno in ko bo vsak jezik izpovedal, da je Gospod.

(Gal 1,6-9; Rim 1,18-32; 1 Tim 2,5-6; Apd 4,12; Jn 3,16-19;

2 Pet 3,9; 2 Tes 1,7-9; Jn 4,42; Mt 11,28; Ef 1,20-21; Flp 2,9-11)

4. NARAVA OZNANJEVANJA EVANGELIJA

Oznanjevanje evangelija je širjenje dobre novice, da je Jezus Kristus umrl za naše grehe in vstal od mrtvih, kakor je v Pismih, ter da sedaj, kot Gospod, ki vlada, odpušča grehe in deli darove Duha vsem, ki se spreobrnejo in verujejo. Naša prisotnost v svetu je za oznanjevanje evangelija nujno potrebna, ravno tako nujen pa je takšen dialog, katerega namen je pozorno poslušanje, ki omogoča razumevanje. Oznanjevanje evangelija samo po sebi pa je oznanjevanje zgodovinskega, svetopisemskega Kristusa kot Odrešenika in Gospoda z namenom prepričevanja ljudi, naj osebno pridejo k njemu in se tako spravijo z Bogom. Ko ljudem povemo evangelij, ne smemo skriti, koliko nas bo stalo, da smo Jezusovi učenci. Jezus še vedno poziva vse, ki mu želijo slediti, naj se odpovejo sebi, vzamejo svoj križ ter se poistovetijo z njegovo novo skupnostjo. Rezultat oznanjevanja evangelija je pokornost Kristusu, vključitev v njegovo Cerkev ter odgovorno služenje v svetu.

(1 Kor 15,3-4; Apd 2,32-39; Jn 20,21; 1 Kor 1,23; 2 Kor 4,5;

5,11 in 20; Lk 14,25-33; Mr 8,34; Apd 2,40 in 47; Mr 10,43-45)

5. KRŠČANSKA DRUŽBENA ODGOVORNOST

Potrjujemo, da je Bog hkrati Stvarnik in Sodnik vseh ljudi. Zato nas mora kakor Boga skrbeti za pravičnost in spravo v človeški družbi kot celoti ter za osvoboditev moških in žensk kakršne koli oblike zatiranja. Ker so moški in ženske ustvarjeni po Božji podobi, ima vsaka oseba, ne glede na raso, religijo, barvo kože, kulturo, razred, spol ali starost, inherentno dostojanstvo, zaradi katerega bi morali to osebo spoštovati in ji služiti, ne pa izkoriščati. Tudi na tem mestu se moramo pokesati, ker smo zanemarjali oznanjevanje evangelija oziroma ker smo včasih menili, da se oznanjevanje evangelija in družbena skrb med seboj izključujeta. Čeprav sprava z drugimi ljudmi ni sprava z Bogom in družbeni ukrepi niso isto kot oznanjevanje evangelija in politična osvoboditev ni odrešenje, vseeno potrjujemo, da sta tako oznanjevanje evangelija kot tudi družbeno-politična dejavnost del naše krščanske dolžnosti, saj pri obeh gre za potreben izraz našega nauka o Bogu in človeku, naše ljubezni do bližnjega ter naše ubogljivosti Jezusu Kristusu. Sporočilo o odrešenju prav tako vsebuje sporočilo o sodbi vseh vrst odtujenosti, zatiranja in diskriminacije in zato se ne smemo bati obsojanja zla in nepravičnosti, kjer koli se pojavljata. Ko ljudje sprejmejo Kristusa, so znova rojeni v njegovo kraljestvo in morajo ne le kazati pravičnosti, temveč jo tudi širiti sredi nepravičnega sveta. Odrešenje, za katerega izpovedujemo, da vanj trdno upamo, mora spremeniti vse naše osebne in družbene odgovornosti. Vera brez del je mrtva.

(Apd 17,26 in 31; 1 Mz 18,25; Iz 1,17; Ps 45,8; 1 Mz 1,26-27; Jak 3:9; 3 Mz 19,18; Lk 6,27 in 35; Jak 2:14-26; Jn 3,3 in 5; Mt 5,20; 6,33; 2 Kor 3,18; Jak 2,20)

6. CERKEV IN OZNANJEVANJE EVANGELIJA

Potrjujemo, da Kristus pošilja svoje odkupljeno ljudstvo v svet, kakor je Oče poslal njega, to pa zahteva podobno globok vdor v svet, kar nas lahko veliko stane. Moramo zapustiti svoja cerkvena geta in prodreti v nekrščansko družbo. Pri požrtvovalnem služenju Cerkve je oznanjevanje evangelija na prvem mestu. Če želimo oznaniti evangelij svetu, mora celotna cerkev ponesti ves evangelij po vsem svetu. Cerkev je v samem središču Božjega vesoljnega načrta in je sredstvo, ki ga je Bog izbral za širjenje evangelija. Toda Cerkev, ki pridiga o križu, mora biti zaznamovana s križem. Za oznanjevanje evangelija je kamen spotike, če Cerkev izda evangelij, ali če ji primanjkuje žive vere v Boga, iskrene ljubezni do ljudi ali neoporečne iskrenosti glede vseh stvari, vključno s promocijo in financami. Cerkev je skupnost Božjih ljudi in ne institucija, zato je ne smemo istovetiti z določeno kulturo, družbenim ali političnim sistemom ali človeško ideologijo.

(Jn 17,18; 20,21; Mt 28,19-20; Apd 1,8; 20,27; Ef 1,9-10;

3,9-11; Gal 6,14 in 17; 2 Kor 6,3-4; 2 Tim 2,19-21; Flp 1,27)

7. SODELOVANJE PRI OZNANJEVANJU EVANGELIJA

Potrjujemo, da je vidna enotnost Cerkve glede resnice v Božjem načrtu. Oznanjevanje evangelija nas prav tako kliče k enotnosti, ker edinost krepi naše pričevanje, isto kot neenotnost spodkopava evangelij sprave. Kljub temu pa priznavamo, da se organizacijska enotnost pojavlja v več oblikah in ni nujno, da podpira oznanjevanje evangelija. Vseeno pa bi morali biti tisti, ki imamo isto biblično vero, trdno povezani v občestvu, delu in pričevanju. Moramo priznati, da je bilo naše pričevanje občasno pokvarjeno zaradi grešnega individualizma in nepotrebnega podvajanja. Obljubljamo, da bomo poskušali doseči večjo enotnost glede resnice, slavljenja, svetosti in misije. Želimo spodbuditi razvoj regionalnega in funkcionalnega sodelovanja zavoljo napredovanja cerkvene misije, strateškega načrtovanja, medsebojnega spodbujanja in deljenja sredstev in izkušenj.

(Jn 17,21 in 23; Ef 4,3-4; Jn 13,35; Flp 1,27; Jn 17,11-23)

8. PARTNERSTVO CERKVA PRI OZNANJEVANJU EVANGELIJA

Veseli smo, da se je začela nova doba misijonarskega dela. Prevladujoča vloga zahodnjaškega misijonarskega dela hitro izginja. Bog v mlajših Cerkvah pripravlja odlično novo sredstvo za oznanjevanje evangelija v svetu ter s tem kaže, da odgovornost oznanjevanja pripada celotnemu Kristusovemu telesu. Vse cerkve bi zato morale spraševati Boga in sebe, kaj bi morale početi, da podelijo evangelij na svojem območju ter da pošljejo misijonarje v druge dele sveta. Vedno znova bi morali ocenjevati svojo misijonarsko odgovornost in vlogo. Tako se bo začelo razvijati partnerstvo med Cerkvami in bolj jasno bo izražen univerzalni značaj Kristusove Cerkve. Prav tako se zahvaljujemo Bogu za agencije, ki delajo na področju prevajanja Svetega pisma, teološkega izobraževanja, množičnih medijev, krščanske literature, oznanjevanja evangelija, misijonarskega dela, obnove cerkva in na drugih specializiranih področjih. Tudi te agencije bi morale stalno preverjati svoje delovanje, da ocenijo svojo učinkovitost kot del misije Cerkve.

(Rim 1,8; Flp 1,5; 4,15; Apd 13,1-3, 1 Tes 1,6-8)

9. NUJNOST OZNANJEVANJA EVANGELIJA

Več kot 2,7 milijard ljudi mora slišati evangelij, kar je več kot dve tretjini vsega človeštva. Sram nas je, da je bilo toliko ljudi zanemarjenih; ta očitek še vedno velja za nas in za celotno Cerkev. Sedaj pa v mnogih predelih sveta ljudje sprejemajo Gospoda Jezusa Kristusa kot še nikoli prej. Prepričani smo, da je to čas, ko morajo cerkve in agencije, ki sodelujejo s cerkvami, goreče moliti za odrešenje tistih, ki niso slišali evangelija, ter se lotiti novih podvigov, s katerimi bodo oznanjevali evangelij v svetu. Včasih bo morda potrebno zmanjšanje števila misijonarjev in količine denarja v državi, kjer poteka oznanjevanje evangelija, da se Cerkve v tej državi lažje naučijo, kako se zanesti nase, ter da se s tem sprostijo finančna sredstva za območja, kjer evangelij še ni bil oznanjevan. Misijonarji bi morali bolj svobodno potovati na vseh 6 celin, kjer želijo ponižno služiti. Cilj, ki ga želimo doseči z vsemi razpoložljivimi sredstvi ter v najkrajšem možnem času, je priložnost, da vsaka oseba sliši, razume ter sprejme dobro novico. Tega cilja ne bomo mogli doseči brez žrtvovanja. Vsi smo pretreseni zaradi revščine, v kateri živi na milijone ljudi, ter ogorčeni nad nepravičnostjo, ki jo povzroča. Tisti, ki živimo v ugodnejših finančnih okoliščinah, prevzemamo dolžnost, da živimo preprosto ter bolj pomagamo revnim in podpremo oznanjevanje evangelija.

(Jn 9,4; Mt 9,35-38; Rim 9,1-3; 1. Kor 9,19-23; Mr 16,15;

Iz 58,6-7; Jak 1,27; 2,1-9; Mt 25,31-46; Apd 2,44-45; 4,34-35)

10. OZNANJEVANJE EVANGELIJA IN KULTURA

Za razvoj strategij za oznanjevanje evangelija po svetu so potrebne nove domiselne metode. Z Božjo pomočjo bo pri-šlo do porasta števila cerkva, ki so globoko ukoreninjene v Kristusu ter tesno povezane s svojo kulturo. Kulturo moramo vedno preskušati in soditi s pomočjo Svetega pisma. Ker so moški in ženske Božje stvaritve, so nekatere poteze njihove kulture polne lepote in dobrote. Ker pa so padli, je vse pokvaril greh in nekatere stvari so celo demonske. Evangelij ne predvideva nadrejenosti določene kulture nad drugo, temveč ocenjuje vse kulture v skladu s svojimi kriteriji resnice in pravičnosti ter vztraja pri moralnih absolutih v vseh kulturah. Misijonarji so prepogosto izvažali evangelij skupaj s tujo kulturo in cerkve so bile včasih podrejene kulturi namesto Svetemu pismu. Kristusovi evangelisti se morajo poskusiti ponižno izprazniti vsega razen svoje verodostojnosti, da bi tako postali služabniki drugih, cerkve pa bi morale poskušati spremeniti in obogatiti kulturo, Bogu v slavo.

(Mr 7,8-9 in 13; 1 Mz 4,21-22; 1 Kor 9,19-23; Flp 2,5-7; 2 Kor 4,5)

11. IZOBRAŽEVANJE IN VODSTVO

Priznamo, da smo včasih želeli doseči rast Cerkve pri tem pa zanemarili prizadevanje za njeno globino ter ločili evangelizacijo od krščanske vzgoje. Prav tako priznamo, da je naše misijonarsko delo včasih prepočasi usposobilo in spodbudilo domače voditelje, da bi prevzeli odgovornosti, ki jim pripadajo. Kljub temu pa sledimo načelom misijonarskega dela domačinov in si želimo, da bi imela vsaka Cerkev domače voditelje s krščanskim slogom vodenja, za katerega je značilno služenje in ne prevlada. Priznavamo, da je zelo potrebno izboljšati teološko izobraževanje, še zlasti cerkvenih voditeljev. Vsak narod in kultura bi morala imeti učinkovit program za usposabljanje pastorjev in laikov na področju nauka, učeništva, oznanjevanja evangelija, vzgoje in služenja. Takšni programi se ne bi smeli zanašati na kakršno koli že uveljavljeno metodologijo, temveč bi jih morali razviti na podlagi domačih ustvarjalnih pobud v skladu s svetopisemskimi merili.

(Kol 1, 27-28; Apd 14,23; Tit 1,5 in 9; Mr 10,42-45; Ef 4,11-12)

12. DUHOVNI SPOR

Verjamemo, da smo v neprestanem duhovnem boju z vladarstvi in oblastmi zla, ki poskušajo premagati Cerkev in spodnesti nalogo oznanjevanja evangelija po svetu. Zaveda-mo se, da se moramo opremiti z Božjo bojno opremo ter se v tem boju bojevati z duhovnim orožjem, in sicer z resnico in molitvijo. Kajti delovanje sovražnika zasledimo ne le pri lažnih ideologijah zunaj Cerkve, temveč tudi znotraj cerkve v obliki lažnih evangelijev, ki izkrivljajo Sveto pismo in postavljajo ljudi na mesto Boga. Da zavarujemo svetopisemski evangelij, moramo biti oprezni in razsodni. Res je, da smo tudi mi dovzetni za posvetne misli in dejanja oziroma da se lahko predajamo posvetnosti. Čeprav so, na primer, natančne raziskave cerkvene rasti, tako številčne kot duhovne, pravilne in koristne, smo jih občasno zanemarili. Včasih pa smo v želji, da zagotovimo odziv na evangelij, pozabili na sporočilo in s pritiskom zmanipulirali poslušalce ter postali preobremenjeni s statistiko ali pa celo neiskreni pri rabi te statistike. Vse to je posvetno. Cerkev mora biti v svetu; svet pa ne sme biti v Cerkvi.

(Ef 6,12; 2. Kor 4,3-4; Ef 6,11 in 13-18; 2 Kor 10,3-5; 1 Jn 2,18-26; 4,1-3; Gal 1,6-9; 2 Kor 2,17; 4,2; Jn 17,15)

13. SVOBODA IN PREGANJANJE

Bog je vsaki oblasti podelil dolžnost zagotavljanja pogojev miru, pravice in svobode, v katerih lahko cerkev uboga Boga, služi Jezusu Kristusu ter neovirano oznanja evangelij. Zato molimo za voditelje držav in jih pozivamo, naj zagotavljajo svobodo misli in zavesti ter svobodo verskega življenja in oznanjanja vere v skladu z Božjo voljo ter z določili Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Prav tako nas zelo skrbi za vse, ki so po krivem v ujetništvu, še zlasti za tiste, ki trpijo zaradi svojega pričevanja o Gospodu Jezusu. Obljubljamo, da bomo molili in si prizadevali za njihovo svobodo. Hkrati pa se ne bomo prestrašili zaradi njihove usode. Z Božjo pomočjo se bomo tudi mi poskušali upreti krivici in ostati zvesti evangeliju, ne glede na to, koliko nas bo to stalo. Ne pozabljamo Jezusovih opozoril, ki pravijo, da je preganjanje neizogibno.

(1 Tim 1,1-4; Apd 4,19; 5,29; Kol 3,24; Heb 13,1-3; Lk 4,18;

Gal 5,11; 6,12; Mt 5,10-12; Jn 15,18-21)

14. MOČ SVETEGA DUHA

Verjamemo v moč Svetega Duha. Oče je poslal svojega Duha, da pričuje o njegovem Sinu; brez njegovega pričevanja, je naše zaman. Med njegovo delo sodijo: prepričanje o grehu, vera v Kristusa, novo rojstvo in krščanska rast. Sveti Duh je prav tako misijonarski duh; zato se mora misijonarsko delo spontano pojaviti v Cerkvi, napolnjeni z Duhom. Cerkev, ki ni misijonarsko usmerjena, sama sebi nasprotuje in ugaša Duha. Oznanjevanje evangelija po vsem svetu bo dejansko postalo mogoče le, ko Duh obnovi resnico, modrost, vero, svetost, ljubezen in moč v Cerkvi. Zato pozivamo vse kristjane, naj molijo za takšno delo suverenega Božjega Duha, da bi se lahko vsi njegovi sadovi pojavili v vseh njegovih ljudeh ter da bi njegovi darovi obogatili Kristusovo telo. Le takrat bo postala vsa Cerkev primerno orodje v njegovih rokah, da lahko ves svet sliši njegov glas.

(1 Kor 2,4; Jn 15,26-27; 16,8-11; 1 Kor 12,3; Jn 3,6-8; 2 Kor 3,18; Jn 7,37-39; 1 Tes 5,19; Apd 1,8; Ps 85,5-8; 67,1-3; Gal 5,22-23; 1 Kor 12,4-31; Rim 12,3-8)

15. KRISTUSOVA VRNITEV

Verjamemo, da se bo Jezus Kristus vrnil osebno in vidno, v moči in slavi, da bi dovršil svoje odrešenje in svojo sodbo. Ta obljuba njegovega prihoda nas še bolj spodbuja, da oznanjamo evangelij, saj se spominjamo njegovih besed, ki pravijo, da moramo najprej oznaniti evangelij vsem narodom. Verjamemo, da mora v vmesnem obdobju med Kristusovim vnebohodom in ponovnim prihodom Božje ljudstvo oznanjevati in ne sme prenehati pred njegovo vrnitvijo. Prav tako se spominjamo njegovega opozorila, da se bodo pojavili lažni Kristusi in lažni preroki kot predhodniki končnega Antikrista. Zato zavračamo idejo, da lahko ljudje ustvarijo utopijo na zemlji, ter jo razumemo kot sanjarjenje, ki izvira iz prevzetnosti in zaupanja vase. Kot kristjani zaupamo, da bo Bog dovršil svoje kraljestvo, in se v željnem pričakovanju veselimo tega dneva ter novih nebes in zem-lje, kjer bo prebivala pravičnost in kjer bo Bog večno vladal. Do tedaj pa se ponovno posvečamo služenju Kristusu in ljudem ter se z veseljem podrejamo njegovi oblasti v naših življenjih.

(Mr 14,62; Heb 9,28; Mr 13,10; Apd 1,8-11; Mt 28,20; Mr 13,21-23; Jn 2,18; 4,1-3; Lk 12,32; Raz 21,1-5; 2 Pet 3,13;

Mt 28:18)

ZAKLJUČEK

Zato zaradi svoje vere in ker smo se tako odločili, vstopamo v vzvišeno zavezo z Bogom in med seboj, in sicer da bomo molili, načrtovali in sodelovali pri oznanjevanju evangelija po vsem svetu. Vabimo druge, naj se nam pridružijo. Naj nam Bog sebi v slavo milostno pomaga, da bi tej naši zavezi bili zvesti. Amen, aleluja!